Jernej Kržič, TK Olimpija: “Trenerji in starši smo le majhen delček velike sestavljanke, ki naredi igralca dobrega.”
Jernej Kržič. Vid Ponikvar / Sportida)
Na Teniškem svetu smo v pogovoru gostili Jerneja Kržiča, ki zadnji dve leti deluje v Teniškem klubu Olimpija. Trener, ki je srečen, da je njegov hobi njegova služba, je spregovoril o načinu dela z mladimi, dotaknil se je ligaških tekmovanjih, ki potekajo pod okriljem Tenis Slovenije, povedal pa je tudi česa se na treningih ne da naučiti.
V preteklosti je tudi sam treniral tenis, prav pri TK Olimpija, kjer je vztrajal do 13. leta, nato pa sta si bila s tenisom nekaj časa na različnih bregovih. Med drugim se je posvetil glasbi, je lastnik glasbenega studia Penrose recording. Čeprav čas najraje preživi s svojo družino, je njegova ljubezen do tenisa je prevelika, da bi ta šport postavil na stranske tirnice. Svojo trenersko pot je pričel na Jaki Športu, zdaj dobri dve leti opravlja vlogo trenerja v TK Olimpija.
Jernej Kržič se s svojimi varovanci veseli vsakršnega uspeha, v tokratnem pogovoru pa smo se še posebej dotaknili enega najlepših trenutkov letošnje sezone – ekipne zmage TK Olimpija U12 v ligaškem tekmovanju. O tem uspehu ljubljanskega kluba smo poročali tudi na Teniškem svetu in že takrat opravili večji del pogovora z našim sogovornikom.
S kakšnim ciljem oz. željami ste krenili v letošnjo ligaško sezono z U12 ekipo?
V ligo smo vstopili brez pričakovanj, zaradi selitve kluba na drugo lokacijo smo imeli tudi nekoliko okrnjeno ekipo, saj se je nekaj igralcev te kategorije prepisalo na druge klube. Želeli smo samo čim bolje odigrati round robin in si priboriti možnosti za playoff.
To vam je tudi uspelo, a tukaj se niste zaustavili. Vašim puncam je v polfinalu uspel čudežni povratek.
Tako kot že v prvem obračunu proti Brežicam, smo bolj računali na zmago fantov pri dvojicah. To se žal ni zgodilo, ker sta fanta iz ekipe Brežic res odigrala bolj odločno in si zaslužila zmago. V tistem trenutku smo vsi mislili, da smo že izpadli iz tekmovanja in trenerjem ekipe Brežic sem že podal roko in jim čestital za zmago, saj sem mislil da so se dekliške dvojice že končale, sploh glede na to da smo zaostajali 2:6, 1:5. Potem sem opazil, da so igralke še na igrišču. Hiteli smo tja in takrat je bil drugi set že 4:5. Začeli smo čutiti priložnost in po osvojenem drugem nizu 7:6 se je začela evforija. Na srečo sta potem naši igralki odigrali z nekaj manj napak in zasluženo zmagali tekmo. Spomnim se tistih občutkov, ki se jih ne da opisati.
Kako ste bili zadovoljni s samo izvedbo playoffa? Že ob ogledu fotografij je jasno, da je bilo vzdušje na Kodeljevem zelo dobro.
Vzdušje je bilo odlično. Oba polfinala sta bila sicer fizično nekoliko ločena, tako da nismo imeli priložnosti spremljati dogajanja v drugem polfinalu, ampak se je tudi od tam slišalo glasne vzklike in navdušenje, tako da se mi zdi da je bila dobra borba tudi tam. Sem bil pa zelo vesel in presenečen, ko smo igrali zadnje dekliške dvojice, so prišli vzpodbujati igralke tudi igralci kluba ŽTK Maribor in Slovan.
FOTOGALERIJA S KODELJEVEGA – POLFINALE
FOTOGALERIJA S KODELJEVEGA – FINALE
Zmaga in naslovi v športu veliko štejejo, a kaj je bilo takrat tisto, kar vas je pri vaših predstavnikih najbolj navdušilo? Kaj je tisto, na kar ste pri svojih igralcih najbolj ponosni? Čemu bi pripisali zasluge za preobrat deklet in osvojeni naslov?
Na treningih trenerji velikokrat kažemo primere iz profesionalnega tenisa kako je komu uspel kak preobrat. Mislim, da je ta informacija otrokom vedno tuja in oddaljena, na nek način nerealna. V večini primerov so otroci pri teh letih ob takem zaostanku v glavi že premagani. Tudi Laura in Karolina sta bili. Ne vem točno, kaj se je zgodilo za preobrat, ampak opazil sem, da sta iz igre v igro začeli bolj verjeti. In to je lekcija, ki se je ne da naučiti na treningu. Zato sem najbolj ponosen in vesel, da sta sami sebi in vsem ostalim pokazali, da se da in da tekma ni končana do zadnje točke.
Se v klubu pri delu z mladimi poslužujete kakšnega načela? Kaj bi rekli, da je tisto, kar želite vcepiti (vsakemu) mlademu igralcu oz. igralki?
Moj osebni motiv je, da igralca naučim delati / garati. Da si otrok želi napredovati in da najde znotraj sebe motivacijo in željo, da pride na trening in ga opravi maksimalno. Ni lahko. Vsak dan udarjati žogo, priti utrujen domov in potem spet naslednji dan isto – ni mačji kašelj. Želim si tudi, da so otroci v tenisu samostojni. Da se starši ne vpletajo v tenis, ampak dajejo otrokom le pozitivno podporo. Velikokrat vidim primere, ko imajo starši več motivacije kot otroci in to se mi ne zdi prav. Mnenja sem, da smo trenerji in starši le majhen delček velike sestavljanke, ki naredi igralca dobrega. Večji del izhaja iz igralca samega. Če bo imel igralec željo po napredku, se bo ta prej ali slej zgodil. Starši pa v večini primerov mislijo, da bodo z nekim pritiskom lahko pospešili ta napredek, ampak se to žal ne zgodi. Prej smo priča obratnemu razpletu.
Kako pomembno je za mlade tekmovalce in ekipni duh v klubu ekipno tekmovanje kot je liga, ki poteka pod okriljem Tenis Slovenije? Vemo, da je tenis sicer v večini šport posameznikov.
Pri nas se je ta ekipni duh iz tekme v tekmo krepil. Otroci so se bodrili in navijali en za drugega. Tudi ko so prišli težki trenutki, sem videl ogromno vzpodbujanja in to je res lepo videti. Trenerji TK Olimpije dajemo velik poudarek na ekipo. Nobenega igralca nikoli ne želimo izolirati in priviligirati in to se mi zdi tudi ključ letošnjega uspeha. Da smo uspeli, gre posebna zahvala igralcem in njihovim staršem, celotni ekipi TK Olimpija, ki sodeluje pri razvoju teh otrok (še posebej Andraž Vokal, družina Matko in kondicijski trener Simon Potokar). Hvala tudi Centru Ludus, ki skrbi, da imamo dobre pogoje za delo, sponzorjem in Tenis Slovenija, ki je letos pripravila celo vrsto lepih dogodkov.
