Kdo so najuspešnejši kvalifikanti na turnirjih serije Masters?

Od ustanovitve ATP-ja leta 1990, je 9 turnirjev serije Masters veljalo za največjo preizkušnjo kvalitete in forme. Zmage so rezervirane le za tiste najboljše. Vseeno pa se najde nekaj igralcev, ki so uspeli presenetiti.

Vsake toliko časa pride do presenečenj. Najsi bodi zaradi odsotnosti najboljših, pogosto pa nižje uvrščeni igralci najdejo momentum in formo, za katero niso vedeli, da sploh obstaja. Takšni kvalifikanti, ki se morajo najprej boriti že za nastop v glavnem žrebu turnirja. Deset igralcev je pretreslo ATP turnejo in se uvrstili najmanj v finale. Dva sta celo slavila.

Filip Krajinović je zadnji, ki se je pridružil skupini, po tem ko v finalu Masters turnirja nismo kvalifikanta videli kar pet let. Pa si jih poglejmo. Prvi na seznamu je Alberto Mancini, ki je veljal za velik potencial iz Argentine. Pri 20 letih je že zakorakal med najboljših deset. Zmagal je 1989 v Monte-Carlu in Rimu, nato pa še četrtfinale v Roland Garrosu. Kasneje nikoli več ni osvojil turnirja, kariero pa je zaključil leta 1996 s samo 150 zmagami. Leta 1991 je začel kazati znake stare forme in se kljub 150. mestu na ATP lestvici zavihtel do polfinala. Tam je premagal Sergija Bruguero, nato pa v finalu igral proti Emiliu Sanchezu. V tretjem nizu mu je zmanjkalo sape in tekmo je predal. Kasneje ni nikoli več zaigral v finalu, štiri leta kasneje pa se je tudi upokojil.

Španec Roberto Carretero je verjetno največje presenečenje, kar jih poznamo. Nikoli ni dosegel 50. mesta ATP lestvice, v karieri pa je zmagal le 23 ATP tekem! Njegov trenutek slave je prišel leta 1996, ko je osvojil tudi polovico vseh svojih zmag. Zaigral je v finalu Hamburga. 143. mesto ga je naredilo za čisto nepričakovanega finalista, nato pa še zmagovalca.

Izraelčan Harel Levy je bil še eden izmed igralcev, ki so pustili močan pečat. V Kanadi je bil 144. igralec na svetu, a je vseeno prišel do finala. Večinoma je nastopal po turnirjih Challenger in Futures. Izkoristil je ugoden žreb in si priboril nastop proti Maratu Safinu. Rus je slavil s 6-2 in 6-3 v 54 minutah.

Leta 2001 sta prišla do finala Masters turnirjev kar dva igralca. Eden je domov odnesel večji pokal. Alberto Portas je šokiral 6. igralca Juana Carlosa Ferrera v 3 urah in 37 minutah. To je bila prva in edina ATP krona. V Hamburgu je bil 42. postavljeni igralec, domov pa je odšel kot zmagovalec. Drugi je bil Max Mirnyi, odličen igralec dvojic. Tam je nastopil v skorajda 100 finalih, a v enojicah je bila zgodba drugačna. V Stuttgartu je presenetil Gustava Kuertna, Gorana Ivaniševića, Petea Samprasa in Yevgnenyja Kafelnikova, nato pa mu je spodrsnilo na zadnji stopnički proti Tommyju Haasu.

Tri leta kasneje je bil na vrsti Radek Štepanek. 25-letni Čeh je prišel v Pariz kot 63. igralec na svetu. Imel je ugoden žreb, do finala pa je izgubil samo en niz. Ravno proti Mirniyju v polfinalu. V finalu ga je ugnal Marat Safin s 6-3, 7-6 in 6-3.

Največ preobratov je prišlo ali v Hamburgu ali Parizu. Richard Gasquet je bil še eden takšnih, ki so preko kvalifikacij prilezli vse do finala. Mesec dni prej je najstnik premagal Rogerja Federerja v Monte Carlu, nato pa je imel še eno priložnost v finalu Hamburga. Do tja je premagal Domnika Hrbatyja, Andreasa Seppija in Christophea Rochusa. Po 2 urah in 13 minutah je prevladal Švicar z rezultatom 6-3, 7-5 in 7-6.

Guillermo Canas je v Miamiju debitiral leta 1998, do finala pa je potreboval kar 9 let. Takrat je preskočil dva kroga in se leta 2007 končno imel priložnost boriti za odličje. Izločil je Rogerja Federerja, tega pa je premagal nato še v Indian Wellsu. Poslednja tekma je bila proti Novaku Đokoviću, takrat tudi vzpenjajoči zvezdi. Na dobljene tri nize je slavil Srb s 6-3, 6-2 in 6-4. Canas se je sicer nahajal znotraj najboljše šestdeseterice, a je vseeno moral skozi kvalifikacije, saj v času žreba ni izpolnjeval pogojev za nosilca. Sezono je namreč začel kot 142. igralec, po 15-mesečni prepovedi igranja.

Jerzy Janowicz je sezono 2012 začel izven top 200, na koncu pa vse navdušil s predstavami v Parizu. Njegova forma je bila izjemna, tako kot igralci, ki jih je izločil tekom turnirja. Kar 5 izmed najboljših 20. Andy Murray je bil eden izmed njih. Nato pa je prišel David Ferrer. Španec je izkoristil svoje izkušnje in porazil tekmeca s 6-4 in 6-3.

Po dodatnih petih letih čakanja je kot kvalifikant do finala uspel Filip Krajinović. Svetu se je predstavil lansko leto v Parizu. Talentirani Srb je pri 18 letih skočil med najboljših 200, a so ga zadržale poškodbe. Delal je na fizični pripravljenosti in formo iskal na Challenger turnirjih. Tam je nanizal 5 zmag in si izboljšal samozavest. Tako je naslednjo ponujeno priložnost izkoristil in skorajda zmagal Pariz. Na poti je zaustavil Sama Querreyja in Johna Isnerja, ki sta iskala nastop na zaključnem turnirju v Londonu. V finalu je izpadel proti Jacku Socku. Američan je boljši s 5-7, 6-4 in 6-1. Zmaga ga je popeljala v London, kjer je prav tako blestel in nastopil v polfinalu prestižnega turnirja.