[INTERVJU] Kaja Juvan: “Ne bom se predala in dala bom vse od sebe!”

Veselje in olajšanje po olimpijski zmagi je bilo nepopisno.

Veselje in olajšanje po olimpijski zmagi je bilo nepopisno.

Slovenski ženski tenis je v letu 2018 doživel pravi razcvet. Ob izjemnima Tamari Zidanšek in Dalili Jakupović, ki sta se med svetovno elito pridružili Poloni Hercog, ogromno zaslug za to nosi tudi Kaja Juvan. Ljubljančanka, ki je 25. novembra dopolnila 18 let, je že lani postala zmagovalka mladinskega Wimbledona, letos pa je na svoj konto dodala dve zlati olimpijski medalji, med drugim pa osvojila tudi 4 naslove na 25.000$ vrednih turnirjih serije Futures. 

Veselje in olajšanje po olimpijski zmagi je bilo nepopisno.
Veselje in olajšanje po olimpijski zmagi je bilo nepopisno.

S Kajo in njenim trenerjem Robijem Cokanom smo se tokrat pogovarjali tudi mi. Beseda je ob olimpijskih igrah nanesla tudi na lanskoletni Wimbledon, “coaching” in nenazadnje tudi na sam začetek skupne poti. Trenutno se Kaja in Robi nahajata v Dubaju, novo sezono pa bosta pričela v Aucklandu, kjer bo Juvanova nastopila v kvalifikacijah turnirja serije WTA. Zatem jo čaka nastop v kvalifikacijah Odprtega prvenstva Avstralije.

Kaja, kljub temu, da ste pred nekaj dnevi napolnili šele 18 let, imate za sabo že vrsto izjemnih sezon. Štejete letošnjo za najuspešnejšo do sedaj? 
KAJA: “Definitivno je bilo zame leto 2018 do sedaj najuspešnejše. Mislim, da sem se v tem letu fizično najbolj razvila in hkrati tudi mentalno precej napredovala. Naredila sem velik korak naprej v šoli in velik korak naprej k večji profesionalnosti. Tenisu sem se še bolj posvetila, stopničko višje pa stopila tudi s tem, ko sem osvojila še nekaj turnirjev. Razmerje zmag in porazov je bilo v zadnjem času zelo dobro. 

Dotaknimo se verjetno kar vašega vrhunca letošnje sezone – olimpijskih iger. V 8 dneh ste odigrali reci in piši neverjetnih 12 tekem. Se glava še zdaj kdaj utrudi, ko pomislite na izjemno naporen ritem iz Buenos Airesa? Kaj je prva stvar, na katero se spomnete, ko pogledate prisluženi medalji?
KAJA: “Glede na to, da igram že profesionalno nisem prepričana, če je bil to ravno vrhunec. Poleg tega v začetku olimpijskih iger sploh nisva imela v načrtu. Ritem je bil res izjemno naporen, še posebej zato, ker sem v Argentino zaradi poškodbe prišla brez pravega treninga. Tako mentalno kot tudi fizično je bilo izjemno naporno, na koncu pa sem samo “padla”. Bila sem že malo v krčih, a ob sebi imela pravo ekipo, ki se je na vse pretege trudila, da mi čim bolj pomaga”. 

Kaj se vam je po glavi rojilo, ko ste v finalnem obračunu proti Francozinji pri vodstvu s 4:2 v drugem nizu padli in si poškodovali gleženj? Robi, kako je bilo to vse skupaj spremljati s strani ob igrišču?
KAJA: “Vse, kar se mi je v glavi tisti trenutek vrtelo, je bila misel, da bom ta dvoboj ne glede na vse zaključila. Res je, da me je sicer v začetku zagrabila panika, saj nisem takoj vedela ali bom lahko stopila na nogo ali ne. Ko sem videla, da lahko hodim, sem bila odločena – “ne bom se predala in dala bom vse od sebe!” Do mene je pristopila fizioterapevtka, jaz pa v začetku gležnja niti nisem mogla premikati. Glavno vlogo je takrat odigral adrenalin, bolečina pa je izginila.”
ROBI: “Že na splošno je bil turnir zelo stresen zaradi “norega” urnika tekem, ki je bolj primeren za Nadala in ne za mladince, sploh pa ni bilo za takratno Kajino fizično stanje takoj po poškodbi. Nervoza se je iz kroga v krog stopnjevala, saj na začetku nisva pričakovala ničesar, potem ko sva videla, da je možno prav vse, pa je vse postalo malce bolj stresno. Bilo je dolgih 8 dni in marsikdaj sem bil ob igrišču bolj nervozen kot sicer, še posebej pa v finalu. Ko si je zvila gleženj, je bila prva misel “ne že spet”. Je pa res, da sem dogodek dovolj dobro videl, da se mi je zdelo da ne bo nič hujšega in sem verjel, da bo tekmo izpeljala do konca. Hkrati sem se zavedal, da je potrebno dobiti drugi niz, saj bi imela nasprotnica v tretjem nizu zagotovo več možnosti za zmago.”

Se olimpijski zlati medalje lahko primerjajo z naslovom v Wimbledonu?
KAJA: “Rekla bi, da mi medalji z olimpijskih iger pomenijo več, saj sem tam zlato osvojila tudi v konkurenci posamično, sicer pa bi težko bi rekla, da se olimpijske igre lahko primerjajo z Wimbledonom. Vsi vemo, da je Wimbledon nekaj zares posebnega. Je pa bil nastop na olimpijskih igrah ena zelo lepa izkušnja. Ko domov prineseš dve zlati medalji, je to res poseben občutek.”

Kaja je velik up slovenskega tenisa.
Kaja je velik up slovenskega tenisa.

Pred dvema letoma ste v enem izmed intervjujev dejali, da je psihološka pripravljenost ena izmed najpomembnejših stvari v tenisu. Ostajate pri tem mnenju? 
KAJA: “Res sem tako rekla in tako mislim še sedaj. Seveda je veliko tudi v fiziki, a sama sebi dokazujem, da je v psihološki pripravljenosti ogromno. Ko si na določenem nivoju, je po mojem mnenju “glava” tista, ki zmaguje tekme.  Je pa seveda izjemnega pomena tudi to, da ne prihaja do poškodb.”

Skupaj sta že od Kajinega 9. leta. Kako se je vajino sodelovanje sploh pričelo?
KAJA: “Skupaj z bratom sva bila na teniškem kampu, kjer je bil med trenerji tudi Robi. Jaz sem svojo skupino že imela, iskal pa se je trener za mojega brata. Mami in oči sta vprašala po trenerju in predlagali so Robija. Ta je tako najprej treniral z mojim bratom, kasneje pa še z mano.”
ROBI: “Tako kot je rekla Kaja, se je najino sodelovanje pričelo zaradi Kajinega brata, ki sem ga začel individualno trenirati. Kar počne starejši brat, si seveda želi početi tudi mlajša sestra. Vsak možen trenutek je izkoristila in prišla zraven na trening. Naslednjo sezono dvomov, da moram začeti trenirati tudi njo, ni bilo več.

V zadnjem času se kot pereča tema pojavlja “coaching”. Kyrgiosu je na OP ZDA na pomoč priskočil celo glavni sodnik Mohamed Layhani. Kako vidva gledata na tisti dogodek? Kaj bi bilo sicer po vajinem mnenju najbolj pravo oz. ustrezno pravilo glede “coachinga”, če sploh obstaja?
KAJA: “Tisti dogodek se mi je iz gledalske perspektive zdel zelo zanimiv. Seveda je lepo, da človek pomaga sočloveku, a tekmovalno gledano se tega seveda ne bi smelo. Moramo vedeti, da to niti ni pošteno do nasprotnega igralca. Sodniki morajo biti nepristranski, omenjeni sodnik pa je v tem primeru vidno stopil na stran enega. Vprašanje je, če obstaja pravo pravilo, zdi pa mi se, da bi pravila morala biti za vse enaka. Razlik med moškimi in ženskami se ne bi smelo delati. Torej, ko govorimo o neki stvari – ali to imejmo vsi ali nihče.  Ob tem sem mnenja, da bi predvsem v mladinskih letih “coaching” moral biti prisoten, ko si enkrat starejši, pa mislim, da moraš na igrišču biti “pravi” tudi brez pomoči.”
ROBI: “Tudi meni je bil dogodek zelo zanimiv in takrat sem podrobno spremljal izjave vpletenih. Sam menim, da sodnik ni ravnal pravilno in bi moral Nicka takrat zgolj opozoriti, da se ne vede v skladu s predpisi “Fair-playa”. Na združenju ATP pa bi bilo kasneje, da takšno vedenje sankcionirajo, kot so to pri njemu v preteklosti že storili. Menim, da je “coaching” super in je prav, da je dovoljen. Sam se zavzemam in sem ta predlog tudi podal odgovornim pri ITF-u, da ga uvedejo že v mladinske ITF turnirje višjega ranga, kjer je na stolu prisoten sodnik, ter v obe kategoriji (fantje, dekleta). Teniška igra bi bila tako še bolj zanimiva s strani gledalcev, igralci bi lahko še izpopolnjevali teniške elemente (taktika, mentalno stanje…) in verjetno bi pri igralcih videli manj mentalnih nihanj kot jih vidimo sedaj.” 

Tudi nasploh se v tenisu zadnje čase vpeljuje vse več sprememb. Sami ste z nekaterimi spremembami že “zrasli”. Se vam spremembe kot so “no let”, premikanje gledalcev med točko in pogovarjanje s trenerjem preko slušalk zdijo primerne? So te pravi način za dvig zanimivosti tenisa ali bi moralo ostati vse po starem?
KAJA: “Seveda sem za zagovornica tega, da se naš šport razvija in da je nekaj novega, ampak menim da bi osnova morala ostati enaka. Na olimpijskih igrah sem sama izkusila pravilno “no let” in moram povedati, da mi ni všeč. Posledica uvedbe tega pravila so nenavadni in nenaravni gibi, s katerimi se lahko dejansko tudi poškoduješ. Da se gledalci premikajo med točkami, se mi prav tako zdi neustrezno, pogovarjanja preko slušalk pa moram reči, da do sedaj niti nisem opazila. Lahko, da to res počnejo za dvig zanimivosti. Mislim, da smo v obdobju, ko poizkušajo testirati kaj bi se obneslo in kaj ne.
ROBI: “Kot sem omenil že v prejšnjem vprašanju, mi je “coaching” na klopi 1-krat na niz dober in ga podpiram. Slušalke na glavi so mi otročje in izgleda kot da podpiramo igranje videoigric pred televizijo. Na olimpijskih igrah smo igrali pravilo “no let” in moram reči, da je skrajno neumno, saj lahko takšen servis odloči srečanje, ki mogoče traja nekaj ur. Premikanje gledalcev? To je možno samo v dvoranah, kjer je vse zatemnjeno. Koliko sploh je takšnih pogojev v svetu? Menim, da iščejo šivanko v senu in ne vedo, kako bi še dvignili zanimanje za tenis. Potrebno je izoblikovati nove ikone kot so Federer, Nadal, Djokovic, Wiliamsovi in tenis bo cvetel, ter se prenehati ubadati s takšnimi neumnostmi.”

Kaja in Robi olimpijskih iger sprva niti nista imela v planu.
Kaja in Robi olimpijskih iger sprva niti nista imela v planu.

Sezona 2018 je bila za slovenski ženski tenis uspešna kot že dolgo ne. Kako pomembno je za vas, da imate rojakinje, ki se nahajajo med svetovno elito?
KAJA: “Super se mi zdi, da uspevamo v tako majhni državi kot je Slovenija in hkrati s tem dokazujemo, da se tudi iz Slovenije s trdim delom da priti na vrh. To, da imam rojakinje, ki tvorijo svetovno elito se mi zdi zelo pomembno. Igram lahko z njimi, s tem, ko smo uspešne, pa druga drugo potiskamo višje in višje.”

Ste imeli v začetnih letih teniške poti svojega teniškega vzornika? 
KAJA: “Pravega teniškega vzornika nisem imela, je pa Roger Federer tisti, ki je temu še vedno najbližje. Na nek način se zgledujem po vseh igralcih malo oz. iz vsakega poizkušam izvleči največ. Federer ima skoraj vse, Nadala krasi izjemna borbenost. Tudi Đokovic je v vsem dober, a sama mogoče nimam podobnega odnosa kot on. Pri dekletih ima Serena neverjetno mentalno moč, ki me prav tako zelo navdihuje. Seveda so pa vzor ljudje, ki me obdajajo, saj brez njih ne bi bilo ničesar. Vsak dan se trudijo, da lahko čim bolje delujem in mi s tem vsaka stvar, ki jo počnem res pomaga k cilju, ki ga želim doseči.”

Kje boste začeli novo sezono?
KAJA: “Trenutno sem v Dubaju, kjer me čaka nastopanje močnem turnirju serije Futures (100.000+H), potem pa novo sezono začenjam s kvalifikacijami v Aucklandu. Od tam se selim v Melbourne na kvalifikacije za Odprto prvenstvo Avstralije.”

Robi, tekom letošnje sezone ste pričeli s pisanjem bloga in med drugim zapisali da je uvrstitev na ATP ali WTA lestvico po vaših kriterijih vstop na “teniško” fakulteto, uspeh v tenisu pa uvrstitev v glavni del GS turnirja. Kako blizu temu je Kaja? Kdaj je za tenisača opravljen magisterij in kdaj doktorat?
ROBI: “Kaja je zelo blizu temu uspehu in verjamem, da se bo to zgodilo v letu 2019, če le ne bo poškodb. O nadaljnjih “študijskih” korakih nisem razmišljal, jih pa lahko sedaj poskušam opredeliti. Magisterij bi bil  opravljen, ko je igralec 4 leta uvrščen vsaj med najboljših 100 (Kavčič, Žemlja, Bedene) in doktorat takrat, ko je 4 leta uvrščen med najboljših 50 (Srebotnik) 🙂 Bom poskusil napisati še kakšen zanimiv blog.

1 thought on “[INTERVJU] Kaja Juvan: “Ne bom se predala in dala bom vse od sebe!”

Comments are closed.