Nadzor nad nenadzorovanim

Teniško igrišče je lahko zelo plodno mesto za vraževerja in ponavljajoče se obnašanje. Posameznikov ritual servisa, brisanje potu z brisačo med točkami, minutni premor na klopi in menjava strani. Za optimalne rezultate je potrebno popolna psihološka osredotočenost. Zato se mnogo igralcev zanaša k že obsesivni motnji podobnim vzorcem obnašanjem. Pomembna je vsaka malenkost. Kako stopaš do osnovne črte, kako se postaviš, preden vrneš nasprotnikov servis, in kako se pripraviš na svoj servis. Kako si vržeš žogico, celo s katero žogico boš serviral. Vse do tega, kako sta postavljeni steklenički s pijačo. Nič ni prepuščeno naključju. Nekateri igralci jedo pred tekmami določeno hrano, trenirajo z določenimi osebami, nosijo celo ista oblačila. Le kdo bi lahko pozabil Gorana Ivaniševića, ki je leta 2001 skozi celoten Wimbledon nosil zgolj dve majici in ene nogavice. Še danes spremljamo poseben postopek pred servisom Rafaela Nadala ali pa iskanje zmagovite žogice Richarda Gasqueta. Toda pred njimi je bil še nekdo hujši.

Nadal mora skrbno poravnati svoji steklenički (Foto: Google.com)

“Velik sistem nadzora,” so bile leta 1980 besede Mariane Borg. Ni govorila o politiki, temveč o svoje možu Bjornu Borgu in njegovem vraževerju v Wimbledonu. Bjorn je svoj prvi naslov izmed petih osvojil leta 1976. Takrat je nosil oblačila znamke Fila, enake pa je nosil tudi še pet let kasneje. Stanoval je v isti sobi, sedel na istem stolu med menjavo strani. Vozil se je z istim avtom, imel isto rutino vsakič, ko je potoval od hotela do igrišč. Njegovi starši so ga smeli gledati samo vsako drugo leto. Zgodba neuradno doseže vrhunec leta 1979. Bjornova mati Margaretha je med tekmo proti Roscoeju Tannerju žvečila žvečilko. Po tem, ko je izpljunila, je Borg izgubil naslednjo igro. Margaretha je pobrala žvečilko in jo bojda potisnila nazaj v usta. Norost, toda Borg je tisto tekmo dobil in se na koncu mami zahvalil.

Serena Williams je skozi celoten turnir nosila iste nogavice, Garbine Muguruza po vsaki tekmi jedla enak obrok v isti restavraciji. Nekaj se torej skriva v samem športu. Tenis je individualen šport. Fizično zahteven in psihološko neprizanesljiv. Več ur dolga tekma, ki jo spremlja na tisoče gledalcev, na igrišču pa je igralec sam s svojimi mislimi. Iz istega razloga se Marija Šarapova med točkami s hrbtom obrne proti igrišču in zapre oči. Robin Soderling si je ob menjavi strani na glavo povesil brisačo, Miloš Raonić pa svojo koncentracijo na igrišču išče kar preko meditacije. Čudno, toda razumljivo. Vraževerja so način, kako tenisači ohranijo zbranost in osredotočenost. Način, kako umirijo svoje misli in se posvetijo vsaki posamezni točki.

Toda obstaja meja, kjer igralec ne nadzoruje ritualov, temveč rituali nadzorujejo njega. Nadzor nad tistim, česar ne moremo nadzirati. Tenisači in tenisačice ne vedo, kako se bo tekma razpletla. Kdo bo z igrišča odšel kot zmagovalec. Bjorn Borg je bil izjemen igralec. Vedno miren in nikoli pretirano čustev. Osvojil je 11 turnirjev za Grand Slam in še danes velja za enega največjih. Do teh zmag so mu bržkone pomagali rituali in vraževerje, toda ti so bili hkrati tudi njegova velika šibkost. Borg je tekmo v Wimbledonu izgubil šele leta 1981. To je bil njegov zadnji nastop na sveti travi. Takrat so ga njegova vraževerja izneverila in nikoli se ni več vrnil. Športno kariero je končal pri 26 letih.