Bautista Agut se poslavlja: »Doživel sem zlato obdobje tenisa«

Španec je v karieri dosegel 9. mesto na lestvici PIF ATP.

»Prišel je čas, ker tako čutim. To je del življenja.«

Roberto Bautista Agut, eden najbolj konstantnih igralcev na turneji ATP v zadnjih dveh desetletjih, je v nedeljo pri 38 letih končal svojo bogato teniško kariero.

Španec je na turneji ATP odigral več kot 700 dvobojev in zbral razmerje zmag in porazov 436–302. V vitrino je postavil 12 naslovov ATP, igral pa je še v 11 finalih. Leta 2019 je dosegel tudi svojo najvišjo uvrstitev na svetovni lestvici – 9. mesto.

Po eni najuspešnejših karier v zgodovini španskega tenisa, ki se je začela leta 2009 z njegovim prvim nastopom na ATP turneji v Valencii, mu srce danes sporoča, da je napočil čas za slovo.

»Pride trenutek, ko ti telo in um rečeta: ‘Dovolj.’ Pomembno je, da znaš poslušati samega sebe in zapustiš turnejo ob pravem času. Tudi fizično nisem več tam, kjer sem bil nekoč. S telesom, kakršnega imam zdaj, ne morem več odigrati štirih ali petih tekem na teden. Čas je,« je za ATPTour.com povedal Bautista Agut.

Grenkobo slovesa blaži zadovoljstvo ob pogledu na izjemno zapuščino.

»Najbolj cenim konstantnost svoje kariere. Dolga leta sem lahko igral celoten koledar brez skrbi glede uvrstitve na lestvici in užival med najboljšimi igralci na svetu. Ko pogledam nazaj, se zavedam, kako težko je bilo doseči vse, kar sem dosegel.«

Prav ta konstantnost je bila njegov zaščitni znak. Od 13. avgusta 2012, ko se je prvič prebil med najboljših 100 igralcev sveta, pa do maja 2025 je iz elitne stoterice izpadel le za štiri tedne, in sicer leta 2024.

»Šestnajst let sem bil med najboljših sto na svetu, od tega približno deset let praktično ves čas med najboljših dvajset. Prav to je najtežje, saj se vedno srečuješ s poškodbami, težkimi obdobji in tudi osebnimi izzivi. Ostati na tej ravni toliko let je največji dosežek moje kariere.«

Za obstanek v svetovnem vrhu je osvojil 12 naslovov ATP, kar je uspelo le petnajstim Špancem v odprti eri tenisa. Niz zmag se je začel leta 2014 v ‘s-Hertogenboschu, zadnji naslov pa je osvojil leta 2024 v Antwerpnu.

»Najprej sem si želel priti med najboljših 100, nato med najboljših 50, potem med najboljših 20 in nazadnje med najboljšo deseterico. Za vse to je bilo potrebnega ogromno dela, a cilje sem dosegal enega za drugim. Želel sem osvojiti naslov na travi, nato na pesku, kasneje še na trdi podlagi in v dvorani. To so bili izzivi, ki sem si jih postavil in jih tudi uresničil.«

Zadnji dvoboj kariere je odigral 29. junija proti Brazilcu Joãu Fonseci v prvem krogu Wimbledona – turnirja za grand slam, na katerem je dosegel svoj največji uspeh, polfinale leta 2019.

»Spomnim se, da sem leta 2018 igral odlično. Na turnirju v Halleju sem prišel do polfinala, nato pa sem zdrsnil, si natrgal trebušno mišico in moral izpustiti Wimbledon.«

Na prvem travnatem turnirju tiste sezone je bil tik pred finalom, vendar je moral pri vodstvu 3:2 proti Hrvatu Borni Ćoriću zaradi poškodbe predati dvoboj. Leto pozneje pa mu je usoda pripravila enega najlepših trenutkov kariere – prav na prizorišču, kjer leto prej sploh ni mogel nastopiti.

»Po tisti poškodbi in izpuščenem Wimbledonu sem naslednje leto prišel do polfinala. Takšne so včasih poti tenisa.«

Njegov izjemen pohod v All England Clubu je takrat zaustavil šele Novak Đoković, ki ga je premagal v štirih nizih. Kljub temu je Bautista Agut Srba v medsebojnih obračunih premagal trikrat (skupni izid 3–9). Proti Rogerju Federerju (0–9) in Rafaelu Nadalu (0–3) zmage ni nikoli dosegel, vendar prav dvoboje proti veliki trojici šteje med najlepše spomine svoje kariere.

»Mislim, da so bili glavni razlog, da se je raven tenisa tako dvignila. Standard igre so ponesli na raven, kakršne prej še ni bilo. Ko sem prvič igral proti Rafi, Novaku in Rogerju, sem si mislil: ‘Vau, kako bom sploh igral proti njim?’ Njihova hitrost, agresivnost, kakovost igre, telesna pripravljenost in moč so bili preprosto osupljivi.«

Na vprašanje, kdo je bil najtežji tekmec, je odgovoril z nasmeškom:

»Verjetno Rafa na Roland Garrosu. Njegov spin in moč udarcev sta bila neverjetna. Žoga je dobesedno treščila v lopar. Če je nisi zadel popolno, si jo skoraj zagotovo odrezal, ker je prihajala z ogromno rotacije. Bil je nekaj posebnega. Pri Novaku me je najbolj presenetil njegov backhand, pokrivanje igrišča in sposobnost zapiranja vseh odprtih prostorov. Pri Rogerju pa hitrost, predvidevanje igre in neverjetna raznolikost udarcev.«

Za konec je dodal še misel, ki najbolje povzema njegovo obdobje na ATP Touru:

»Doživel sem zlato obdobje tenisa – čas z najvišjo možno kakovostjo igre in izjemno močno najboljšo deseterico sveta. Žrebi so se zelo redko odpirali. Bila so čudovita leta.«