Agassijev oče: Tiran, ki mu je bilo žal, da sin ni zaslužil še več denarja

Žal mu je bilo, ker ni zaslužil še več denarja

»Oče pravi, da če udarim 2500 žogic na dan, jih bom na teden 17.500, na leto pa skoraj milijon. Verjame v matematiko. Številke, pravi on, ne lažejo. Otrok, ki bo udaril milijon žogic na leto, bo nepremagljiv,« se je v svoji knjigi spominjal Agassi, ki ga je robotski Zmaj preganjal tudi v nočnih morah.

V teniški karavani je Emmanuel Agassi veljal za krutega psihopata, tirana z nenasitno ambicioznostjo, ki pa je bil tudi izjemno preračunljiv. Ko je kupil večjo hišo, je to storil le za to, da je bilo dovolj prostora za teniško igrišče, na katerem je ustvarjal bodočega šampiona. S treningi sta začela, ko je imel Andre vsega štiri leta. Ker je oče stavil na njegove dvoboje (in z njimi tudi obogatel) že v obdobju pionirjev, je bil pritisk še višji. S 13 leti ga je vpisal v šolo slovitega Nicka Bolletierija v Miamiju, kjer je spoznal Jima Courierja, svojega vrstnika, s katerim sta kasneje uprizorila številne nepozabne bitke na največjih turnirjih. Agassi sicer pred očetom ni imel miru niti v trenutkih največjih uspehov.

»Po tem, ko sem v Wimbledonu v petih nizih finala premagal (Gorana) Ivaniševića, sem govoril z očetom. Prva stvar, ki mi jo je rekel, je bila, da ne bi smel izgubiti četrtega niza,« se je v knjigi tudi spominjal Andre Agassi. Štiri leta po objavi avtobiografije naj bi z očetom govoril o nekaterih podrobnostih, ki jih bralci morda niso pravilno razumeli. »Poklical sem ga, njegov odziv pa je bil: ‘Spremenil bi le eno stvar. Ne bi ti dovolil igrati tenisa, pripravil bi te, da bi postal igralec baseballa ali golfa, kjer lahko zaslužiš več denarja.’« je zapisal Agassi.

Posnetek četrtfinalnega obračuna Agassija z Borisom Beckerjem (4:6, 6:2, 6:2, 4:6 in 6:3) v Wimbledonu leta 1992, sledili sta še zmagi nad Johnom McEnroejem (6:4, 6:2 in 6:3) ter Ivaniševićem (6:7, 6:4, 6:4, 1:6, 6:4):